Komentar
Delavnico sva izvajalki izvedli za dijake/-inje četrtih letnikov gimnazije, ki so si za maturitetni predmet izbrali filozofijo. Po dogovoru z njihovim profesorjem sva vsebino delavnice posvetili potrošništvu in vplivu medijev na naš vsakdan, razumevanje sveta in ustvarjanje socialne izključenosti. Delavnica je potekale v dveh delih po 4 šolske ure. Cilji delavnice so bili kot zmeraj: - da se udeleženci zavemo samoumevnosti, s katero sprejemamo informacije in vrednote, ki jih posredujejo, v vsakdanjem življenju; - da se navadimo previdnosti in naučimo tehnik, ki nam omogočajo prepoznati manipulacijo na delu, in – da udeležence motivirava,da se na podlagi lastnih vrednot in z uporabo lastnih znanj angažirajo za sporočanje svojih prepričanj in za dejavno sodelovanje in odgovarjanje na probleme v družbi. Ker smo v okviru didaktične metode »Sedem korakov za razvoj kritične pismenosti« uspeli priti do petega, smo zasnovali tudi začetek socialne akcije, ki so jo dijaki/-inje ob pomoči profesorja izvajali tekom šolskega leta.



1.del delavnice

Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Prvi korak didaktične metode vključuje dejavnosti skozi katere se vsi udeleženci delavnice med seboj najprej spoznajo in ki omogočajo vzpodbujanje ne le kognitivne ravni, ampak tudi afektivne. Uvodoma sva se predstavili izvajalki in povedali, da prihajava iz nevladne in neprofitne organizacije ter nato predstavili delovanje in pomen civilnih iniciativ in nevladnih organizacij skozi zgodovino. Nato sva dijake s pozvali, da vsak pove, kaj najraje počne v prostem času. Tej predstavitvi sva se pridružili tudi midve, njen namen pa je, da se udeleženci med seboj spoznamo preko aktivnosti, ki potekajo zunaj formalnega šolskega okolja.

Sledila je predstavitev metode delavnice:

• diskusija
• socialna igra
• predstavitev
• odprt dialog
• varen prostor.

In predstavitev ciljev delavnice:

• da se zavemo samoumevnosti sprejemanja informacij;
• da se naučimo previdnosti in kritičnosti do informacij z njihovo razgradnjo in uporabo tega znanja;
• da mlade spodbudiva k akciji oziroma temu, da svoje poglede na svet delijo, sporočajo.

Drugi korak: Znanje za akcijo
Drugi korak je namenjen pridobivanju novega znanja, saj vsakršno reševanje problemov, ustvarjanje ali zgolj kritično prevpraševanje zahteva podlago. Pomembno je, da v procesu sami prepoznajo pomen in nujnost pridobivanja novih znanja, kadar želimo na nov, ustvarjalen način delovati v svetu. Dijakom sva nato predstavili kritično pismenost kot omogočanje vpogleda v razmerje med znanjem in močjo, razkrivanje znanja kot družbene konstrukcije vezane na družbene norme in vrednote, ter razkrivanje dejstva, da v nekaterih primerih znanje služi specifičnim ekonomskim, političnim in družbenim interesom. Hkrati sva jim pojasnili, da tak način podajanja znanja o svetu mlade same spodbuja k učenju skozi opazovanje sveta in lastne izkušnje ter h kritičnemu odnosu do znanja, ki se jim ga podaja v izobraževalnih institucijah, in vrednot, ki prevladujejo v neki skupnosti.

Sledila je predstavitev osnovne teme delavnice- potrošništvo in vpliv medijev na naš vsakdan in razumevanje sveta ter predstavitev treh vidikov, ki jih bomo v nadaljevanju obdelali:
a) vpliv medijev na vrednote
b) vpliv medijev na socialne vrednote in socialno izključenost
c) učinki potrošništva na naše vrednote in razumevanje le-teh


Tretji korak: »Aktivacija znanja«
Cilj koraka je uporaba v preteklosti pridobljenega znanja in informacij. Z mladimi je torej treba oblikovati tako dejavnost, kjer lahko skozi različne vidike uporabijo pridobljeno znanje in informacije, da te zanje postanejo smiselne in jih prepoznajo kot pomembne, saj so povezane z realnimi življenjskimi situacijami. Skozi praktično vajo smo se lotili vprašanja, kako mediji vplivajo na naše vrednote. Dijakom sva razdelili list na katerem so bile naštete različne splošno sprejete vrednote in jih prosili, da vsak izbere tisto, ki mu najbližja. Ko so to storili, so predstavili, zakaj so izbrali ravno določeno vrednoto. Nato se je vzpostavila spontana diskusija o tem, kaj je sreča in zakaj je to v nekaterih družbah najvišja vrednota. Dotaknili smo se tudi sporočila Brucknerjevega dela »Nenehna vzhičenost: eseje o prisilni sreči« (Študentska založba, 2004),da ideal sreče v osnovi svobodomiselna zahteva, v sodobni družbi postane represivna, takoj ko se sreča preobrazi v resnično dolžnost

2.del delavnice

Četrti korak: Vstopanje v dialog
Namen koraka, ki smo se ga dotaknili že ob zaključku prvega dela delavnice, je spodbujanje vstopanja v dialog. Cilj koraka je izmenjava pogledov in izkušenj med različnimi posamezniki in skupinami. Z namenom ugotavljanja, kako mediji vplivajo na socialne vrednote in socialno izključenost, smo se najprej lotili izkustvene socialne igre vlog, ki nam je predstavila različne oblike socialne izključenosti.Dijakom/-injam sva razdelili listke z navedeno vlogo socialno izključenega posameznika (npr. Rom, brezdomec, migrantski delavec, homoseksualec, starejši posameznik…) v katero so se morali vživeti. Potem sva jim postavili enajst vprašanj na katera so morali odgovoriti z da ali ne. Če so na vprašanje lahko odgovorili z »da«, so stopili za korak naprej, če z »ne« so ostali na mestu.

Vprašanja so bila sledeča:
1. Ali se lahko kadar koli želiš družiš s prijatelji?
2. Ali se lahko poljubljaš kjer koli želiš?
3. Ali lahko dobiš zaposlitev kot vzgojitelj/-ica?
4. Ali lahko imaš spolne odnose kadarkoli želiš?
5. Ali si lahko privoščiš poletni in/ali zimski dopust/počitnice?
6. Ali me vsaka družba sprejme v svojo sredino?
7. Ali kultura iz katere izhajam kroji mojo prihodnost?
8. Ali sem si za svoje življenjsko stanje sam kriv?
9. Ali bi mi skupnost morala pomagati pri lajšanju težav?
10. Ali lahko kadar koli dobim kvalitetno zdravniško/medicinsko pomoč?
11. Ali sem zaželjena stranka v kateri koli trgovini, kavarni, restavraciji?

Potem smo sedli nazaj v krog in se pogovarjali o tem, katera vprašanja so bila za posamezne primere socialne izključenosti najtežja in zakaj. Nato smo se poskušali domisliti oglasov, ki nagovarjajo socialno izključene posameznike. Prevladovala je ugotovitev, da v oglasih niso predstavljene vse skupine prebivalstva (redkeje starejši, nikoli pa Romi, priseljenci, invalidi, brezdomci…) in da so verjetno le-te tudi namerno izpuščene. Za zaključek tega dela delavnice, smo si ogledali kratko predavanje Jeremyja Rifkina z naslovom The Empathic Civilisation: http://www.youtube.com/watch?v=l7AWnfFRc7g . Nato sva dijakom/-injam razdelili časopisni članek z naslovom »Študentom seks v živo« skozi katerega sva jim želeli predstaviti neobjektivnost tudi domnevno kvalitetnih medijev, vpliv trditev, ki se pojavljajo v medijih na oblikovanje naše samopodobe, na naše obstoječe vrednote in na ustvarjanje naših morebitnih novih vrednot. Skupaj z orodji v tabeli »Kritična pismenost skozi štiri dimenzije in temeljna vprašanja« sva jim ponudili možnost, da doma ali pri naslednji uri filozofije omenjen članek razgradijo.


Peti korak: Ustvarjalnost in produkcija
Pomen petega koraka je, da udeleženci načrtujejo in pripravijo vse potrebno za delovanje v realnem okolju (npr. produkcija materialov za komunikacijsko kampanjo, …), pri čemer na ustvarjalen način uporabijo nova znanja in jih usmerijo v produkcijo s katero bodo angažirano participirali oz. sooblikovali okolje v katerem živijo in je zanje pomembno . Ker je delavnica prekratka, da bi lahko v celoti izvedli vseh sedem korakov, kar pomeni tudi dejansko družbeno akcijo v lokalnem okolju, smo se s profesorjem in dijaki/-njami diskutirali, kakšno akcijo bi lahko izvedli. Dijaki/-nje predlagali/-e kar nekaj zanimivih in uresničljivih predlogov, na koncu pa so se odločili za 1x tedensko prirejanje večerov, kjer si bodo s profesorjem ogledovali filme z družbeno kritično vsebino, se o njih pogovarjali in se sčasoma dogovorili na kakšen način lahko sooblikujejo okolje v katerem živijo.